Arheolog in etnolog dr. Naško Križnar je s svojimi vizualnimi raziskavami presegel meje besed in fotografsko ujetih podob, pri katerih vedno umanjkata živost in neposrednost, in s tem razvil in omogočil pogled na kulturo v njenem najširšem pomenu. Svoje izkušnje z avdiovizualno dokumentacijo in produkcijo je posredoval tudi kolegicam in kolegom na drugih področjih humanistike. Med drugim z oblikovanjem Redakcije za znanstveni film, ki je pri Založbi ZRC začela izdajati Podobe znanosti. V njih so v 90. letih nastali filmi Pokrajine v Sloveniji, Po sledovih pračloveka v idrijskem hribovju, Zgodba o neandertalski piščali, Bogo Grafenauer, Peka božičnega kruha in Lavfarji v Cerknem.
Klasično raziskovalno delo Naška Križnarja temelji na kritičnem študiju zgodovine filma in na teoriji vizualnih raziskav. Objavil je niz besedil o statusu znanstvenega filma in vizualnih raziskav, o njihovih različnih žanrih, ustvarjalcih in vsebinah. Njegovo teoretsko delo dopolnjuje izjemno obsežna filmografija, ki obsega okoli 300 scenarijev, režijskih knjig in montaž. Po zaslugi njegovega poznavanja kulturne dediščine je bil Inštitut za slovensko narodopisje imenovan za Koordinatorja za živo dediščino in je prevzel pripravo Registra nesnovne dediščine.
Za celoten ZRC SAZU je pomembna tudi njegova vsestranska pedagoška in festivalska dejavnost. Poleg širjenja poznavanja znanstvenega filma v slovenskem okolju je namreč navezal stike s kolegicami in kolegi v različnih evropskih in svetovnih središčih vizualne produkcije in nekatere od njih vključil v projekte ZRC, v program poletnih šol in v festivale etnografskega in antropološkega filma, ki jih je poleg njegove matične ustanove omogočal tudi Slovenski etnološki muzej.
Po zaslugi Naška Križnarja je ZRC SAZU postal sestavni del evropskega in svetovnega akademskega zemljevida, znan tudi v mednarodni skupnosti ustvarjalcev antropološkega in etnološkega filma.
