Dr. Luka Repanšek je diplomiral iz indoevropeistike in angleškega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pozornost je pritegnil že z diplomskima deloma, v katerih se je ukvarjal z laringalno teorijo in s problemom severnomorske germanščine. Za slednje delo s področja primerjalnega germanskega jezikoslovja je leta 2011 prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Kot štipendist Sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije je magistrski študij keltistike zaključil na Oddelku za valižanščino Univerze v Aberystwythu. Leta 2012 se je kot mladi raziskovalec zaposlil na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in leta 2015 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Keltski prežitki v slovenski toponimiji: prispevek k metodologiji preučevanja. Zanjo je istega leta prejel prvo nagrado mednarodnega združenja za indoevropsko primerjalno jezikoslovje Indogermanische Gesellschaft. Razprava je lani v obliki znanstvene monografije izšla pri Založbi ZRC. Od jeseni 2015 je kot docent za indoevropsko primerjalno jezikoslovje zaposlen na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete. Poleg splošnim vprašanjem indoevropske primerjalne slovnice se posveča historični slovnici starih indo-iranskih, germanskih in keltskih jezikov ter reliktno izpričanim oziroma onomastičnim indoevropskim jezikom.
Razprava o keltskih prežitkih v slovenski toponimiji je pionirska in temeljna znanstvena raziskava o kvantitativnih in kvalitativnih lastnostih keltskega jezikovnega elementa kot soustvarjalca onomastične pokrajine jugovzhodnega alpskega prostora. Z eksaktnim metodološkim aparatom in rigorozno argumentacijo, značilno za zgodovinsko primerjalno jezikoslovje, si zadaja stratifikacijo jezikovnih plasti, ki so kot svojo jezikovno dediščino tu zapustile zemljepisna imena. Razprava prinaša mnogo novih etimoloških predlogov za v jezikoslovni literaturi že obravnavano in novo pomembno lastnoimensko gradivo. Keltski delež oceni za relativno skromen, kar je v povezavi zlasti s sekundarnostjo prisotnosti tega idioma na preučevanem arealu. Metodološki koncept razprave bo v prihodnje lahko služil kot model za vsakršno tovrstno diahrono onomastično raziskovanje.
