Upokojeni znanstveni svetnik dr. Darko Dolinar je bil desetletja eden od nosilnih raziskovalcev in vodstvenih delavcev ZRC SAZU, med drugim dolgoletni član Upravnega odbora ZRC SAZU. Od leta 1983 je bil več mandatov predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Razsoden, širokih obzorij, toleranten in odprt za pluralnost literarnovednih pristopov je dr. Dolinar na tej funkciji skrbel za dobre medosebne odnose in zagotavljal vsebinski, metodološki in kadrovski razvoj Inštituta. Prizadeval si je za kakovost slovenske literarne vede različnih usmeritev in za njeno mednarodno povezanost, tudi z organizacijo odmevnih mednarodnih konferenc.
Kot nepogrešljivi član uredniškega kolegija zbirke Literarni leksikon od leta 1980 do 2001 je skrbel za sistematičnost te mednarodno primerljive zbirke slovenske literarne vede, v katero je prispeval svoji vrhunski deli o dveh divergentnih metodah, ključnih za razvoj stroke v 19. in 20. stoletju v svetu in pri nas. V svojih spisih opredeljuje smisel, metodološko ozadje in duhovno obzorje slovenskih literarnih strokovnjakov (od Karla Štreklja, Franceta Kidriča, Ivana Prijatelja ali Matija Murka do najmlajših rodov), obenem pa natančno preučuje sociološke, zgodovinske, biografske in institucionalne okoliščine, ki so vplivale nanje in na širši razvoj discipline.
Kot predstojnik inštituta je pomagal utreti pot digitalni humanistiki s podporo elektronskih znanstvenokritičnih izdaj slovenskega slovstva in pod okrilje ZRC SAZU sprejel temeljno kritično edicijo slovenskega slovstva, zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.
Ob vsestranski dejavnosti v literarnovedni stroki in organizacijski dejavnosti omenimo dr Darka Dolinarja vsaj še kot vidnega prevajalca, tudi nemške modernistične proze, in teoretskih referenčnih del.
